slhrendeit

Kubed

Kubed leži na skrajnem severovzhodu Šavrinskega gričevja, na stičišču flišnega in kraškega sveta.  Hiše v Kubedu so razporejene v nizih na prisojnem področju pod kraško vzpetino Gradom, na kateri je ohranjen del srednjeveške utrdbe.

Značilnosti

Naselje leži v zadnjem delu Gračiško-Kubejskega podolja, po katerem je speljana cesta iz Rižanske doline proti Buzetu. Podolje je na severovzhodu obrobljeno z apneniškim pasom Lačne (451 m) in onstran soteske potoka Rakovca z vzpetino Grad (262 m), ki se zaključi pri Skrajnikih, kjer svet prehaja v Grižo (262 m) nad dolino Rižane. Na zahodu pa jo obroblja flišni hrbet z vzpetinama Čela (242 m) in Varda (272 m). Vzhodno od Griže in Grada se dviga flišna vzpetina Krašca (272 m); po njenem jugozahodnem pobočju je speljana cesta iz Mostičja proti Kubedu. Vas je razporejena v nizih na prisojnem pobočju vzpetine Grad. Deli se na Križišče (ob cesti), Potok in Grad. Severozahodno od vaškega jedra je zaselek Skrajniki (tudi Brtači), skozi katerega je speljana cesta iz vasi do Gradu. Širše območje Kubeda kot pomembnega naselja ob poteh, ki so vodile iz notranje Istre v dolino Rižane in dalje proti morju, je bilo že zgodaj naseljeno. Glede na najdbe na bližnjih vzpetinah Krašca in Varda ter v kraških jamah sklepamo, da je bilo to območje obljudeno že v mlajši železni dobi, ki sovpada s kaštelirsko poselitveno kulturo. Številne arheološke najdbe iz rimskega obdobja izpričujejo pomembno cestno povezavo, ki je tekla po grebenu od Kubeda (Castrum Cubitum) prek Sv. Antona in Čežarjev proti obali.

Domačini imenujejo svoj kraj 'Čubed'.

Zgodovina
Sam razvoj vasi seže v zgodnji srednji vek, ko je širše območje spadalo med cerkvene posesti tržaške oziroma koprske škofije. Kubed (Cubida, Covedo) je omenjen v darilni listini nemškega cesarja Henrika IV. freisinškemu škofu Ellenhardu leta 1067, razen tega pa je bilo to območje alodijalna posest grofa Ulrika II. Weimarskega oziroma kasneje oglejskih patriarhov. Domnevamo, da je že takrat nastala tudi kubejska fara s pokopališčem. Kubed je s Hrastovljami, Movražem, Sočergo in drugimi vasmi že v 12. stoletju sodil v širši mestni teritorij Kopra (Agro distrattuale); od sredine 13. stoletja pa skupaj z vasmi Kraškega roba tvoril obrambni pas, ki je varoval koprski teritorij. Kot fevdalna posest koprske škofije je v beneškem obdobju pripadal plemiškima družinama Bratti (16. stol.) in Vergerio (17. stol.). Narava je s prepadnimi stenami ustvarila ugodne razmere za postavitev obrambnega tabora, zato so Benetke v času turških vpadov in beneško-avstrijskih vojn skalno vzpetino dodobra utrdile. Kubed je v 16. stoletju kot pomembna obrambna postojanka (kaštel) postal sedež t.i. konestabla, častnika kmečke vojske (černide) s stalno vojaško posadko. Tudi v času uskoških vojn (1615-1617) je bil Kubed ponovno utrjen, s koncem vojnih nevarnosti pa je začel pomen utrjenega tabora propadati.

Leta 1818 je Kubed štel 86 hiš in 424 prebivalcev. V 19 stoletju je vas imela več gostiln, torkljo in mlin v Mostičju na Rižani.

V tem obdobju je kraj odigral tudi pomembno vlogo kot sedež kapiteljske župnije. V 17. stoletju so ob vzpostavitvi zunanjih vikariatov v kubejski vikariat vključili župnije v Sočergi, Truškah, Marezigah, Sv. Antonu, Tinjanu, Dekanih in Rižani. Leta 1688 je, kot razberemo na cerkveni vratni prekladi, zrasla tudi župna cerkev sv. Florjana, imenovana tudi »velika kapela«. Dokumenti navajajo, da je leta 1741 v kubejski župniji, ki je obsegala še vasi Hrastovlje, Dol in Gračišče, živelo 668 prebivalcev. V svojih krajepisih Kubed opisujejo Prospero Petronio, novigrajski škof Giacomo Filippo Tommasini in koprski škof Paolo Naldini, ki v svojem znamenitem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 omenja utrjeni grad, predvsem pa župno cerkev sv. Florjana. Še pomembnejši je bil razvoj vasi v 19. stoletju, saj je Trst kot pristaniško, trgovsko in industrijsko središče habsburške monarhije ugodno vplival na kmetijstvo širšega zaledja; na kubejskem območju je pospeševal razvoj vinogradništva, oljarstva, živinoreje, vrtnarstva in mlekarstva. Ob naglem razvoju kmetijstva in živahnih prometnih povezavah s Trstom se je v vasi razmahnilo tudi kulturno-prosvetno življenje.

Nemci so 2. oktobra 1943 požgali 59 hiš. Med NOB je delovala v vasi partizanska šola, kurirji so tu imeli stalno javko. Na bližnji Lačni je deloval 3. bataljon istrskega odreda. V Kubedu so padlim za svobodo postavili dva spomenika. Prvi je iz l. 1948, drugi iz l. 1978 na katerem je vklesan rodoljubni stih: "V tej zemlji istrski ste pokopani junaki, Istri in svobodi vdani".

Kubejski tabor in pomlad narodov

Po pomladi narodov so v Kubedu pripravili 7. avgusta 1870 tabor, katerega pobudnik in organizator je bil Franjo Ravnik, predsednik tabora pa je bil Dr. Karel Lavrič. Pomen tabora v Kubedu je bil predvsem v tem, da je prebudil istrske Slovence in Hrvate iz političnega mrtvila. Jasno in glasno so voditelji tabora spregovorili o svojih narodnih pravicah, zlasti o rabi slovenskega jezika v šolah, uradih, na sodiščih in v javnem življenju. Zbralo se je 4000 Istranov.

14 let kasneje je vas dobila čitalnico, 4 leta zatem pa Pevsko in bralno društvo. Od leta 1909 je vasi delovala Kmečka posojilnica in hranilnica, šola trivialka pa je delovala že od leta 1851 in z občasnimi prekinitvami vse do leta 1955. Kljub fašističnemu nasilju se je slovenska beseda in pesem ohranjala. V 104 letih šole se je zamenjalo 5 državnih tvorb, šola pa je vzgajale mlade v zavedne istrske korenjake.

Ob stoletnici narodnega tabora leta 1970 je bila v steno zvonika vgrajena spominska plošča, ob praznovanju 120-letnice (že leta 1989) pa je potekalo veliko slavje, ki se je odvijalo pod geslom TA ZEMLJA JE SVETA – TA ZEMLJA JE NAŠA!

V Kubedu se je leta 1913 rodil Alojz Kocjančič, duhovnik in prvi pesnik Istre v slovenskem jeziku, ki se je v slovensko književnost zapisal kot bard slovenske istrske pesmi; z grenkobo in ponosom je pel o nenehnem šavrinskem boju za materialno, nacionalno in moralno preživetje. Na novi maši Alojza Kocjančiča se je 4. Julija 1937 zbralo kar 5000 ljudi. Duhovniku v čast je zapela Ave Marijo domačinka Ksenija Vidali, ki je tega leta debitirala v ljubljanski operi kot Mimi v Puccinijevi La Boheme. Za cel splet dragocenih pričevanj o Alojzu Kocjančiču – poetu Slovenske Istre je poskrbel Marjan Tomšič.

V Kubedu sta živela tudi učitelj in narodni buditelj Anton Mihec – Tone in pevovodja Jože Jakomin, ki je bil tudi graditelj in prvi oskrbnik Tumove koče na Slavniku.

Ob stoti obletnici nastanka Pevskega in bralnega društva Skala je Društvo za šport, kulturo in razvoj vasi Skala iz Kubeda izdalo zbornik Kubed skozi društveno in posvetno življenje, ki dokumentarno in spominsko predstavlja bogato kroniko življenja te istrske vasi na simboličnih stotih straneh.



Rafael Vidali: Mala kronika Kubeda

 

Besedilo: Salvator Žitko. Mestna občina Koper

Leto

1869

1900

1931

1961

1971

1981

1991

2001

2012

Št. preb.

335

386

343

209

176

165

165

 

184

znak projekta EKRP

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Read 1660 times petek, 01 avgust 2014 16:17