slhrendeit

Škedenci

  • 25/01/2017

Škedenci so izviri vode, torej studenci. Nikogar več ne zanimajo, saj imamo Rižanski vodovod. Utonili so v pozabo. Pa bi jih bilo vredno obuditi, živa voda postaja namreč dragocenost.


Pri nas se nahajajo le v sivi Istri, ki premore flišne plasti, na katerih se je voda ustavljala in potem nekje izvirala. Ni jih seveda na Krasu, ne na beli (zakraseli) Istri nad kraškim robom.

Imena zanje so se prilagajala ožjim vaškim narečjem, od skadanca do škadene ali škedenca. Če je bil vir močan, so ga imenovali vruja, tako kot tisti izvir pod Žernjovcem. Do nastanka sodobnega Rižanskega vodovoda so bili poleg vodnjakov edini viri pitne in gospodarske vode v Šavriniji in notranjosti slovenske Istre. Kako so se ti ljudje hitro pomeščanili (pomehkužili?) in pozabili na svoje korenine. Če povprašate starejše vaščane vam bodo znali natančno povedati, kje vse so v posameznih vaseh istrskega podeželja zajemali EDINO vodo za svoje potrebe še sredi dvajsetega stoletja.

Pozabili smo jih v obdobju ene generacije!

 Kako pa so mogli preživeti tisoči na istrskem podeželju pred Rižanskim vodovodom? In kaj, nas bo konec, če bo Rižanski vodovod poniknil kakorkoli že? Pamet v roke pravim.

Zavod za varstvo naravne dediščine primerjalno skorajda zgledno skrbi za obnovo, vzdrževanje kalov ali pučev, v katerih se je napajalo istrsko blago in za izpostavljanje njihovega pomena. Glej http://www.zrsvn.si/slo/pi/obnavljamo_kale.pdf

Slaba šala je ta, da pa za ljudi izvirska voda ni več pomembna, saj zanjo poskrbi veliki brat Rižanski. Mati moja, kam smo prišli. Razen če vas ne usliši mož po imenu Helios, ki v povprečju v Sloveniji obnovi dva vodna zajetja na leto, tudi tegale http://traven.si/index.php/ribje-jedi/itemlist/tag/Vodnjak%20na%20belem%20kri%C5%BEu.html

Škedence so ljudje častili skoraj po božje in jim izkazovali čast tako, da so jih uredili po svojih resnično najboljših močeh. Nastale so edinstvene stvaritve v tehniki suhega zida. Vsak izvir vode je bil skrbno obdelan s kamnito fasado, podnožjem, zaklonom, okolico; razvil se je kot objekt za zajemanje pitne vode, druženje, mesto postanka med delom, napajanje živine, pranje perila, … ohranjali so čisto vodo in čim lažji dostop do nje. Seveda, brez njih je bila rešitev edino preselitev na mesta, kjer je zadosti vode. Pa so ostali, in bilo jih je nekajkrat več kot danes, da ne štejem še živine in drobnice, ki so bili še veliko večji potrošniki vode od prebivalcev.

Ta bivanjski detajl nam je pravzaprav pobegnil. Pa še kako bi nam prišel prav v obdobju individualiziranega in trajnostnega turizma. Znamo se že navduševati nad skrbno in lično izdelanimi vodnjaki v mestih in na podeželju v tehniki suhega zida, ki so se praviloma napajali iz podtalnice. (Zadetek je bil seveda vodnjak z živo tekočo vodo. Toda prosim, kako zadeti vodno žilo?)

Vprašajte nonote danes od kod jim voda za preživetje nekdaj. Za njimi tega ne bomo vedeli več, če se ne potrudimo ohraniti ta zgodovinski, bivanjski in ekološko prepotreben spomin in to gospodarsko vrednost.

Potrebno bi bilo tudi popraviti, vzdrževati in tako ohraniti studence in se pri tem nasloniti na uporabljeno tehniko suhozidne gradnje. To so v mednarodnem merilu edinstvena pričevanja suhozidnih spretnosti in bivanjske kulture prebivalcev v naših krajih in sestavina naše identitete.

Vinko Pisar

 

Novo na portalu

cache/resized/032943f5087c2d0d3658c4c8f3e2877d.jpg
Istrska kulinarika
cache/resized/0aec415022e2eaac934009165d541702.jpg
Istrska kulinarika
cache/resized/a79d83863bfeaba7a2a6162e92a3fa22.jpg
Novi prispevki
cache/resized/68fcec646e6671e6513b3c10dac4d196.jpg
Kuharski nasveti
cache/resized/bd700648be529289d125a750433d20a7.jpg
Kuharski nasveti

Na strani je 146 gostov in ni članov .

Top