slhrendeit
Pastirske hiške na Krasu Pastirska hiška na Krasu

Pastirske hiške na Krasu

Na Krasu je okoli 400 kamnitih pastirskih hišk, ki so neregistrirane in nezaščitene; na ministrstvu za kulturo so se pozitivno odzvali


Slovenija- torek, 01.12.2009 Tekst: Vanja Alič

Pastirske kamnite hiške, ki so nekoč varovale pastirje pred burjo, pripeko in dežjem in ki so značilne za skorajda vse območje Krasa, nimajo praktično nobene zaščite, zato lahko lastniki zemljišč, na katerih stojijo, brez kakršnih koli posledic uničujejo to neprecenljivo pastirsko stavbno dediščino.

Boris Čok je eden od redkih, ki znajo še danes zgraditi pastirsko hiško in jih s prijatelji tudi vzdržuje in popravlja. 

Na to nas je opozoril ljubiteljski kraški raziskovalec Boris Čok iz Lokev pri Sežani, potem ko smo pred kratkim pisali o doslej največji pastirski hiški na Orleški gmajni pri Sežani, ki jo je odkril s somišljeniki.

Kamnite pastirske hiške so ljudje gradili ob pašnikih, njivah in vinogradih, in sicer s posebno tehniko iz neobdelanega kamenja in brez uporabe malte. Umetnost zidave je zlasti v "velbanju" - pomikanju vsake kamnite plošče bolj proti središču. "Tudi sam sem včasih pasel krave, in sicer do začetka sedemdesetih let, ko se je paša opustila. Spomnim se, da smo se ob neurju pastirji stisnili v te hiške, kakšno pa smo tudi sami zgradili," se spominja Čok. Tedaj jih sicer niso obravnavali kot nekaj posebnega, ker so pač služile svojemu namenu. Danes pa gleda nanje povsem drugače: "Pastirji so se morali dodobra namučiti, da so očistili gmajno in da so zložili skupaj toliko kamenja. Hiške so gradili, ker so gnali živino na precej oddaljene gmajne. Če jih je presenetila nevihta, se niso mogli kar takoj zateči domov."

Najstarejše so zgradili pred 150 leti
Po pripovedovanju Čoka, ki se z raziskovanjem pastirskih hišk ukvarja zadnjih 15 let, so pastirji sprva gradili bolj primitivna zavetišča pod previsi skal oziroma so skale ograjevali. "Po odpravi fevdalizma leta 1848, ko so kmetje začeli kupovati parcele od veleposestnikov, so začeli pašnike tudi bolj temeljito čistiti. Takrat se je začelo ustvarjanje kulturne krajine, velika umetnost gradnje na suho," pripoveduje Čok, ki je leta 1954 kot mlad fantič z družino emigriral iz danes zamejske Bazovice v Lokev, od koder je bil njegov oče. "Kamenje, s katerim so gradili pastirske hiške, je bilo takšno, kot so ga razbili. Niso ga obdelovali, razen redkih kamnoseških hišk."
Pastirske kamnite hiške - najstarejše so stare več kot 150 let - najdemo od Matarskega podolja pod Slavnikom do Komna in Doberdoba. "Na vzhodnem delu Krasa okrog Kozine, Krvavega Potoka in Divače se najde komaj kakšna, medtem ko v okolici Škocjanskih jam ni niti ene. Verjetno tam ni bilo te tradicije, ki bi se prenašala iz roda v rod," pojasnjuje ljubiteljski raziskovalec, ki namerava kraško pastirsko dediščino opisati tudi v knjigi. "Povzel bom najzanimivejše hiške na Krasu. Zanimivo je, da na Krasu ni nekega kalupa, kot recimo na Malti, Irskem ali v Španiji."

Kraška pastirska dediščina brez varstva
Žal, poudarja naš sogovornik, pa je bila kraška pastirska stavbna dediščina vse doslej povsem zapostavljena. Ko se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nehalo s pašo, so se namreč hiške začele zaraščati. Zaraščenost jih je skrila očem in šle so v pozabo. "Kamnite pastirske hiške nimajo nobenega varstva, niti niso registrirane, razen ene hiške blizu Temnice. Zato sem na ministrstvo za kulturo poslal dopis in tam so se takoj odzvali. S predstavnico zavoda za kulturno dediščino sva s sistemom GPS že 'obdelala' lokavski konec skoraj v celoti, zdaj pa so na vrsti poznavalci iz drugih krajev, da postorijo enako, saj ne zmorem vsega sam," pravi Čok. Povezal se je tudi s profesorjem Borutom Juvancem z ljubljanske fakultete za arhitekturo, ki se profesionalno ukvarja s tem segmentom dediščine. "Zavedam se, da vseh 400 hišk ni mogoče zavarovati, vendar se velja potruditi in zavarovati vsaj najbolj ohranjene, izvirne in izstopajoče ter jih vključiti v turistično ponudbo.

Hiške so biseri, povezani v verižico z drugimi biseri Krasa," slikovito poudarja.
Čok je prepričan, da se bo z zaščito omejila škoda, ki jo povzroča občina Sežana z nestrokovnim sprejemanjem občinskih prostorskih načrtov. "Ni mi znano, da bi bile pri načrtovanju zazidalnih površin pred tem narejene kakršne koli raziskave ali študije. Doslej nisem nikjer zasledil podatkov o morebitnih predhodno opravljenih geoloških, arheoloških, ekoloških in gozdarskih raziskavah, niti analize o kulturni in naravni dediščini. Izdajajo se nekatera gradbena dovoljenja, ki so popolnoma v nasprotju s predpisanimi gabariti za vas, kot je na primer novogradnja stanovanjskega bloka v Lokvi," opozarja Čok in upa, da odslej usoda pastirske ter druge kulturne in naravne dediščine ne bodo več v rokah lastnikov zemljišč, kot je v primeru Orleške gmajne.

Celoten članek pa dobite na tej povezavi.


Avtor: Boris Čok


Vir:
http://pastirskehiske.blogspot.si/2011/11/na-krasu-je-okoli-400-kamnitih.html

More in this category: « Arhitektura Krasa Ekološki ometi »

Novo na portalu

cache/resized/1f9bca05d94d2c9af1beca097383b5ce.jpg
Suhi zid dogaja
cache/resized/b06254c35de4a4cf87b8790b9dcff797.jpg
Suhi zid dogaja
cache/resized/b9f4d281083803b51c2031c248bcc007.jpg
Zgodbe (in spomini)
cache/resized/e89debf0bc26132b7711897cf7afb817.jpg
Suhi zid dogaja
cache/resized/fa7ca7407ec76c732a6ddca53f5fc8ed.jpg
Zgodbe (in spomini)
cache/resized/d5e028f3e7ec937e931e0d43d3165cfd.jpg
Suhi zid dogaja

Na strani je 150 gostov in ni članov .

Top