slhrendeit
Kruh v Istri Istrski praznični kruh

Kruh v Istri

Prva pisna pričevanja o kruhu imamo že iz 13. stoletja. Nekvašen kruh naj bi ljudje tega dela sveta poznali vsaj 5 tisoč let. Meščani so se oskrbovali s kruhom s podeželja. Vaščanke so doma pekle kruh in ga nosile po hišah in prodajale po tržnicah. Peka kruha kot domača obrt je bila značilna zlasti v slovenski Istri in Goriških Brdih.

S peko so zadovoljevali potrebe prebivalcev obalnih mest vse do začetka 20. stoletja. Prodajalke kruha so imenovali krušarice, ponekod jajčarice, saj so poleg kruha prodajale tudi jajca in perutnino. Največ gradiva o oskrbovanju obalnih mest s kruhom imamo iz 19. stoletja. Glavno središče za prodajo izdelkov istrskih krušaric je bil Trst.

Ko se je v 19. stoletju povečalo prebivalstvo, je postala peka kruha pomemben vir dohodka. Obrt je bila najbolj osredotočena na območju Rižane, kjer so mlini mleli tudi sicer kakovostno moko. Sloves krušaric ni bil velik samo zaradi različnih in okusnih vrst, ampak tudi zaradi organizacije njihovega dela. Dejavnost se je tako razmahnila, da je bilo pogosto več krušaric kot peči. Posamezne mojstrice so si kruhe tudi označevale z znamenji ali pa s kovinskimi žigi. Prodajale so jih tudi po hrvaškem delu Istre. V tem delu so na dan prodale okoli 1000 kilogramov kruha, ob praznikih pa še več. Ohlajen kruh so naložile v jerbase in jih raznosile po trgih. Nekatere krušarice so tovorile z osli. Tako so se do prvih let 20. stoletja vile karavane krušaric od istrskih vasi do Trsta. Na prodaj so nosile bige, kornete, hlebe, pince, ptičke in kite.

V obdobju med obema svetovnima vojnama je ta domača obrt povsem prenehala. Okoli peke kruha za Trst se je razvila prava folklora. Npr. v Trstu in okolici so menili, da so bige še posebno dobre takrat, če se uležejo nanje v postelji. Seveda je to površno poznavanje navad pri peki. Ne le navad, ampak predvsem tehnologije peke, po kateri so na številnih območjih Slovenije spečen kruh položili v posteljo, da se je ohladil in ga nato spravili v shrambo na posebne police kruš(n)jake ali pa ga odnesli v bližnje mesto.

S kruhom je povezana cela vrsta opravil, od setve do mlačve, uskladiščenja zrnja, mletja in same izdelave kruha ter peke. Posebno poglavje predstavlja njegovo uživanje in vloga v prehranskih obrokih, kar se je tudi spreminjalo in je bilo povezano z uvajanjem posameznih žit. Z vrstami žita so povezane tudi posamezne vrste kruha, njihova priprava, sestava in oblike.

Prinašalec sreče, svetosti in zgovorna priča vraževerja

Skozi zgodovino je bil  kruh ne glede na raso ali njegovo kulturo, vedno in povsod spoštovan: če kruhek pade na tla, poberi in poljubi ga. Kruh pa je tudi pri nas skozi stoletja zaznamoval zgodovinske prelomnice, letne čase, običaje, praznike, obrede …

Čeprav je kruh s soljo tipično slovanska dobrodošlica, se ga ponekod poslužujejo še danes tudi na Slovenskem. Kruh prinaša srečo in povezanost, sol pa zaščito. Če že govorimo in poudarjamo kruh kot simbol blagostanja oz. revščine, lahko v dokaz navedemo podatek, da je kruh nekoč veljal tudi za statusni simbol, predvsem kruh iz bele moke. Na Dolenjskem denimo, so bili zelo iskani botri s mlinarskim poklicem, saj so na praznovanje prinesli bel kruh. Bel kruh se je znašel na mizi ob posebnih priložnostih in je veljal tudi za sladico, medtem ko je redna peka kruha vključevala po večini rž, ječmen in oves.

Nekateri so verjeli, da bodo toliko let trpeli v vicah, kolikor drobtin je padlo na tla. Nekoč so pravili, da se prvega spečenega hlebca ne sme rezati, ker bi sicer vsi nadaljnji hlebci imeli pretrde skorje. Na Štajerskem so dali prvi pečeni kruh tudi konjem, da bi okusili tisto, kar so sami pomagali pridelati. Kruh zaseda veliko in zelo pomembno mesto tudi v naši stari veri, saj je bil vedno, in je še dandanes, stalnica praznovanj. Ko preučimo preteklost, vlogo žita in s tem kruha v življenju človeka z njegovim odnosom do narave, se nam prikažejo povezave nekdanjega in današnjega sveta same od sebe, kar nam daje vedeti, da so stari običaji in odnos do narave preživeli prav do današnjega dne.

Tako velika noč, kot božič, sta družinska praznika in zato je nekoč kruh toliko bolj predstavljal svetost. Hrepenenje po kruhu je družino še bolj povezal, predvsem tisto pri katerih kruh ni bil vsak dan na mizi. Pri bogatejših družinah se je na mizah znašel bel kruh, pri revnejših pa kruh iz slabše moke. Ob prelomnem času svojega življenja in ob prelomnem času leta – ob oranju, setvi, žetvi, ob rojstvu otroka, ob svatbi in ob pogrebu je naš človek s kruhom poskušal priklicati dobro letino, zdravje in srečo - s krstno pogačo, s svatovsko pogačo, s praznično potico, z lectovim srčkom, z dražgoškim krajčkom, z božičnim kruhom, z velikonočnim kruhom, s pustnimi dobrotami, s stoterimi vrstami obrednih kruhov. Kruh je nosil v sebi čarodejno moč, ki je odganjala zlo in čarala vse dobro.

V trdi zgodovini naše dežele je kruh vedno bil svetinja. V dolgih stoletjih, ki so jih zaznamovali tlačanstvo, kmečki punti, vpadi sovražnikov, vojne, revščina, lakota in trdo delo je v naši vasi kruh prihajal na mizo le ob največjih letnih in življenjskih praznikih.

S kruhom se je gospodar zahvalil sosedom, ki so mu pomagali pri košnji in žetvi in s kruhom je ob vseh praznikih obdaril obhodnike - kolednike, pustne šeme, kresnice ….

Kruh je nekdaj zaznamoval vse praznike – od božičnih in velikonočnih kruhov do svatovskih in krstnih pogač. Kruh je vedno pomenil tudi višek vsakega praznika – razdeljevanje božičnega kruha, rezanje svatovskih pogač, velikonočni zajtrk …

Kruh je v starosvetni slovenski vasi spremljal človeka na njegovi življenjski poti, od začetka do konca.

V prvi noči po rojstvu otroka , tedaj, ko so vile rojenice obiskale njegov dom, jih je na mizi čakal hlebec kruha, da bi ob njem otroku sodile čim srečnejše življenje.

Hlebec kruha je bil darilo tudi otrokovi materi. Dobila ga je v želji, da bi bil njen otrok v življenju srečen, da ne bi bil nikdar kruha lačen.

S kosom kruha v malhi je nesel boter otroka h krstu in dal ta kruh prvemu beraču, ki ga je srečal. S tem je otroku čaral dobrosrčnost in priklical srečo. Da bi bil otrok srečen in dober - kot kruh!

Z malim kruhkom ali z malim lectovim srcem je fant brez besed povedal dekletu tisto, kar si je želela slišati, a tudi ona ni izgovorila besed, ki jih je nosila v srcu. Ta mali kruhek je vse povedal namesto njiju.

Ko je dekle kot nevesta odhajalo iz domače hiše, je kot zadnje darilo dobilo hlebec kruha – zato, da bi bila v novem življenju srečna, da ji ne bi manjkalo kruha. Ko je kot mlada žena prvič prestopila prag novega doma, jo je tam pričakala moževa mati s hlebcem kruha v rokah, v želji, da si bosta odslej v sreči in slogi delili hišni krov. Svatje so tedaj delili kruh vsem vaščanom – za srečo nove družine.

V lepoti oblikovanja obrednih kruhov je naš narod dosegel umetnine kot so leteno srce, belokranjske testene jaslice, škofjeloški kruhki, lectovi srčki, dražgoški krajčki … (vir: Dušica Kunaver, KRUH VSLOVENSKEM LJUDSKEM IZROČILU)

Vir:

http://www.rok-4.eu/docs/rok4_didakticnogradivo.pdf

Read 970 times Last modified on Torek, 17 April 2018 10:08
More in this category: « Zgodovina oljkarstva v Istri

Novo na portalu

Na strani je 141 gostov in ni članov .

Top