slhrendeit

Koprske soline

MORSKE SOLINE najdemo najpogosteje ob izlivih rek, ki so s tisočletnim nalaganjem rečnih nanosov ustvarile naravne pogoje za njihov nastanek.

Človek je naravna obrežna mokrišča, nastala ob izlivih rek v morje, z izgradnjo nasipov, kanalov in plitvih bazenov, preoblikoval v soline. S pomočjo sonca in vetra iz njih pridobiva sol. Soline sestavljajo solni fondi, v katere ob plimi po kanalih skozi zapornice priteka morska voda. Črpalke so nepogrešljiv element solnega fonda, saj z njimi črpajo vodo iz nižjih v višje dele oz. kjer je potrebno tudi v obratno smer. V posameznih bazenih solnega fonda postopoma izpareva morska voda, tako da doseže potrebno zgostitev za nastajanje soli v kristalizacijskih bazenih »cavedinih«.
Kdaj in kako so nastale soline na severnih obalah Jadrana, ni znano. Iz vztrajnega prizadevanja beneške republike, da bi si pridobila monopol nad solno trgovino na Jadranu, bi mogli sklepati, da so bile soline v naših zalivih že vsaj v 10. stoletju. Prvi viri o solinah so šele iz druge polovice 13. stoletja (Pahor in Poberaj, 1963).
Območje današnje slovenske obale je bilo še v začetku prejšnjega stoletja posejano s solinami. Najpomembnejše so bile Piranske soline, od katerih so se do danes ohranile le še manjše soline v Strunjanu in večje Sečoveljske soline. V Izoli so bile soline lokalnega pomena in so jih zgodaj opustili, Koprske soline pa so opustili v prvi polovici 20. stoletja.

KOPRSKE SOLINE so nastale na naplavinah reke Rižane in potoka Badaševice (Cornalunga, v dokumentih iz beneškega obdobja imenovan Fiumisin). V spodnjem toku reke Rižane so nastale večje, ankaransko-srminske soline, ob izlivu potoka Badaševice v Stanjonski zaliv (med nekdanjim Levjim gradom, mestom in staro semedelsko cesto) pa so nastale manjše semedelske soline. Zaradi neposredne bližine Kopra so bile navadno imenovane kar koprske soline (Bonin, 2009).
Po zatonu Beneške republike so začele propadati tudi soline v Kopru. Dokončno opuščanje solin je bilo opazno konec 19. in v začetku 20. stoletja, dejansko pa so koprske soline prenehale z delom leta 1912. Med obema vojnama so plitvine polagoma izsušili. Okoli Srmina so nastala rodovitna polja, v depresijskem območju Kopra pa so bile z dodatnim zasipavanjem po drugi svetovni vojni pridobljene nove zazidalne površine. Z regulacijo rek, odvodnjavanjem (osuševalnimi kanali), nasipavanjem in osuševanjem močvirja je večino mokrotnega terena, ki so ga nekoč pokrivale soline ali pa morski zatoki, sedaj osušeno.
Danes je na predelu nekdanjih semedelskih solin speljana glavna prometna povezava nekdanjega otoškega mesta z zaledjem, od obsežnega Stanjonskega zaliva je ostal od leta 1998 dalje zaščiten Škocjanski zatok, del nekdanjih ankaransko-srminskih solin pa zavzema Luka Koper (Bonin, 2009).

Solinarji
Soline so bile na naši obali skozi vso zgodovino področja posebnega pomena z zelo drugačnim načinom življenja. »Živele« so skozi vse leto, najbolj pa v času nastajanja in pobiranja soli. Glavnina del se je pričela aprila, samo pobiranje soli pa je bilo omejeno na poletne mesece. Dolga stoletja so mestu prinašale izdaten vir dohodkov.

Dejavnost v solinah je bila podobna kmetijski dejavnosti tako glede letnih časov in ritma dela kot tudi glede odvisnosti od podnebja, solinskega dna in od udeležbe vseh družinskih članov pri delu (Starec, 2001). Ker so Koprske soline stale ob mestu, je na svoje solne fonde solinar lahko prišel peš ali z vozom. Sol so skladiščili zunaj, na kupih. Ko je je bilo dovolj, so jo z vozovi odpeljali na »zbirno mesto« ali, če je kup stal ob plovnem kanalu, napolnili barko in sol odpeljali v centralna skladišča na obodu mesta.

Koper je že leta 1182, od beneškega doža Mastropietra za 29 let prejel privilegij pristanišča soli, po katerem je na področju med Gradežem in Puljem imel izključno pravico izvoza pridelane in uvožene soli na celino (Bonin, 2009, povzeto po Darovec, 2001 in 2004). To pravico so si Koprčani prislužili z zvestobo Beneški republiki, in z njo pomembno prednost v trgovanju s soljo. Pravica je namreč pomenila, da vse od Gradeža do Premanture pri Pulju ni smela nobena ladja raztovarjati soli drugje kot v Kopru. Ta boniteta je prinesla velik razcvet solinarstva. V 16. stoletju se je trgovanje s soljo najbolj razmahnilo na Kranjsko, saj je od tam prihajalo letno tudi do trideset tisoč trgovcev – somierov, s štirideset do petdeset tisoč tovornimi konji in osli, kar je seveda močno okrepilo trgovinski promet. V tem času so Koprske soline merile kar 255 ha. Med njimi so bili močvirni pasovi, ki so jih ločevali po imenih: Semedela, Gome, S. Leone, S. Nazario, S. Girolamo, Ariol, Sermin, Fiume, Campi in Oltra. Večji del je bil v lasti koprskih meščanov, ki so v času pobiranja soli najemali sezonske delavce. Ker je primanjkovalo delovne sile, saj sta jo zaposlovala kmetijstvo in ribištvo, so v solinah delale tudi ženske. Po podatkih G. Cumina (Le saline istriane, 1937) je omejitev proizvodnje soli leta 1822 koprskim solinarjem prišla prav, saj so takrat mnogi brezposelni piranski solinarji nadomestili žensko delovno silo. Zvišala se je produktivnost, uredili so solne njive in zgradili lesene barake za hranjenje soli. Sredi 19. stoletja je bilo tako v poletnem času v Koprskih solinah zaposlenih okoli 1600 sezonskih solinarjev.

Proizvodnja pridobivanja soli je začela močno upadati po letu 1842, ko so Avstrijci prepovedali svobodno proizvodnjo soli (na račun bonitet, ki jih je dobil Trst). Istočasno s prepovedjo pa je bila določena letna dovoljena količina, ki pa se je iz leta v leto spreminjala. Leta 1890 je proizvodnja soli že tako upadla, da se je pridelovanje komaj še izplačalo. Soline so tako životarile še vse do leta 1912, ko so jih zaprli (Žitko, Šiškovič, Hočevar in Vremec, 1992).