slhrendeit

Slovencem še vedno ostajajo le prazni okvirji

Slovencem še vedno ostajajo le prazni okvirji - 
Razstava v Trstu: Na ogled dela iz Kopra in Pirana, ki so jih tik pred drugo svetovno vojno odpeljali v notranjost Italije.

Vila Sartorio

Začetki ene lepših tržaških vil, ki nosi ime po družini Sartorio, segajo v 1. stoletje, ko je na tem mestu stala rimska vila.

Sin bogatih trgovcev z žitaricami iz San Rema Pietro Sartorio se je sredi 18. stoletja odločil, da bo tu postavil vilo, današnjo podobo pa je dobila sredi 19. stoletja, ko so jo prenovili v neoklasičnem stilu.

Tradicijo sta nadaljevala njegova sinova, ki ju je cesar Franc Jožef I. povzdignil v barona, pa še mnogi drugi, do zadnje dedinje Anne Segrè Sartorio.

Da je muzej danes tak, sta zaslužna predvsem mecena zakonca Fulvia in Fulvio Costantinides, ki sta najprej poskrbela za primerne prostore, kjer hranijo Tiepolove risbe (1998), potem pa prispevala denar za obnovo kapele in nekaterih delov vile, vključno z izjemno ohranjeno kuhinjo.

Fulvia je podarila muzeju še svojo umetniško zbirko in nakit.

V muzeju Sartorio v Trstu je razstavljenih 21 del iz koprskih in piranskih muzejev in cerkva, ki so jih leta 1940 skupaj z večino drugih pomembnih umetnin iz Istre in Furlanije premestili v notranjost Italije. Pravijo, da so jih hoteli zavarovati pred vihro druge svetovne vojne.

Po kapitulaciji Italije in po koncu­ vojne jih niso pripeljali nazaj, temveč so po črki zakona, ki varuje nacionalno umetnostnozgodovinsko dediščino, pristale v Rimu. Tam so bile umetnine do leta 1972 spravljene v rimskem narodnem muzeju, kasneje pa v Beneški palači. Šele leta 1990 so jih vzeli iz zabojev, prvič popisali, ovrednotili in katalogizirali, leta 2002 pa so jih poslali k restavratorjem, saj je bila predvidena razstava v Trstu.

Beneška umetnost

Strokovnjaki, ki so jih spet smeli videti in preučevati, so si bili edini, da je med njimi kar nekaj sijajnih del beneške umetnosti od 14. do 18. stoletja. Tako obiskovalca že ob vhodu pričaka prvo presenečenje: Marija na prestolu z otrokom in muzicirajočima angeloma, sijajno delo Alviseja Vivarinija iz leta 1489. Tempera na lesu je bila naročena za cerkev svetega Bernardina v Portorožu. Na začetku 19. stoletja so umetnino odpeljali na Dunaj, kjer je bila sestavni del cesarske zbirke umetnin, najprej v dvorcu Belvedere, kasneje pa v umetnostnozgodovinskem muzeju. Po pogodbi iz Saint Germaina so jo vrnili v koprski muzej, kjer je bila do 20. junija 1940.

Nasproti tega dela je poliptih Marije na prestolu z otrokom in dvema angeloma, na vsaki strani pa je Paolo Veneziano naslikal po štiri svetnike. Lepo je vidna letnica 1355, naslikana pa je bila za piransko mestno krstilnico. V 17. stoletju so jo prestavili v zakristijo bližnje cerkve sv. Jurija, saj so krstilnico prenovili. Gre za eno zadnjih del beneškega mojstra, ki je nekaj let zatem umrl, pri delu pa so mu izdatno pomagali njegovi učenci.

Posebej kaže omeniti še sliko Vittoreja Carpaccia iz leta 1517, na kateri je upodobljen slavnostni prihod beneškega podestata Sebastiana Contarinija, ki obkrožen z ljudmi vstopa v koprsko stolnico. Olje na lesu prikazuje koprski trg s palačami, kakršne so bile na začetku 16. stoletja, in je pomemben dokument tedanjih običajev in arhitekture mesta. Delo je bilo močno poškodovano, vendar so ga pred dobrimi desetimi leti s sodobnimi metodami lahko sijajno obnovili.

Znameniti Tiepolo

Najznamenitejše ime na razstavi je vsekakor Giambattista Tiepolo­ (Benetke 1696–Madrid 1770) in njegovo olje na platnu Marija s pasom in svetniki, ki so ga leta 1940 odnesli iz piranske cerkve Marije Tolažnice. Restavriranje olja na platnu, ki je krasilo glavni oltar, je omogočilo, da so delo datirali okoli leta 1730.

Lepo urejen muzej Sartorio s prekrasnim parkom je vredno obiskati tudi zaradi stalne zbirke. Med drugim hrani eno najpomembnejših zbirk risb Giambattiste Tiepola, kar 254 listov, kar ga postavlja ob bok muzejem, kot so londonski Victoria & Albert, Kupferstichkabinett v Berlinu in Pierpont Morgan Library v New Yorku. Zbirka je v vilo Sartorio prišla že leta 1910, kot darilo, ki ga je Giuseppe Sartorio poklonil zadnji lastnici, baronici Anni Segrè Sartorio (1861–1946). Ta se je odločila, da bo vilo z vsemi zbirkami in opremo zapustila mestu, če bo v njej muzej.

Okvirji brez slik, oltarji brez svetih podob

V tem muzeju so zdaj na ogled umetnine, ki so jih zaradi nevarnosti letalskega bombardiranja tik pred drugo svetovno vojno po nalogu italijanske oblasti odstranili iz muzejev, cerkva in samostanov v Kopru, Izoli in Piranu in jih shranili na varnejša mesta v Italiji. Na stenah v slovenskih obalnih mestih so do danes ostali okvirji brez slik, oltarji v cerkvah so brez svetih podob, večdesetletna spomeniškovarstvena, muzejska in diplomatska posredovanja za vrnitev so se izjalovila.

Italija jih Jugoslaviji oziroma Sloveniji ni vrnila zato, ker so bili Koper, Piran in Izola po mirovni pogodbi iz leta 1947 vključeni v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (Jugoslaviji), ki je obstajalo od leta 1947 do 1954, poznejša pogajanja pa niso obrodila sadov. Pri tem ni pomagalo sklicevanje na to, da umetnine pripadajo ljudem in krajem, kjer so nastale, da so sestavni del tamkajšnjega duhovnega okolja, in tudi ne sklicevanje na mednarodnopravne dokumente, kot so mirovna pogodba, londonski memorandum iz leta 1954, osimski sporazumi iz leta 1975 in mednarodne konvencije o vračanju kulturnih dobrin na izvorno mesto.

Zakaj so umetnine odpeljali

Za zdaj obstaja seznam 97 umetnin, odnesenih iz slovenske Istre, a ni popoln oziroma dokončen. Na njem so predvsem umetnine, za katere obstaja dokumentacija o izvoru, umiku s prvotnih lokacij, o njihovih hrambah v Italiji ... O tem, zakaj so se umetnine znašle v Italiji, krožijo različne zgodbe. Še najbolj zgrešena je tista, da so za njihovo varnost poskrbeli kar sami meščani, Italijani, ki so pred vojno živeli v slovenski Istri. Mnogim od teh, ki so se po vojni preselili v Italijo, se zdi prav, da so umetnine v italijanski državi, in to stališče je bilo tudi politična ovira pri pogajanjih o vrnitvi. Slike tudi niso bile italijanski vojni plen, kot pravi druga zgodba.

Nesporno je, da sta umik umetnin pred vojnim uničenjem narekovala dva italijanska zakona iz let 1939 in 1941, nad selitvijo pa je bedela spomeniškovarstvena služba – Nadzorništvo v Trstu. Tržaško Nadzorništvo je umetnine poleg slovenske Istre zbiralo tudi v drugih obmejnih mestih na današnjem hrvaškem in italijanskem ozemlju ter jih v zabojih odpeljalo v vilo zadnjega beneškega doža Manina v Passarianu v Furlaniji, kjer je danes galerija. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so od tam odpeljali slike v še varnejše kraje globlje v Italijo, nekatere pa so vrnili lastnikom. S slikami so ravnali spoštljivo, saj so ob odvzemu vsako popisali in opremili s podpisom, pečatom in datumom. Dokumente so prejeli tudi lastniki umetnin.

Restavrirane slike

Najnatančnejši podatki o umiku umetnin v vilo Manin so v dnevniku, ki ga je med letoma 1940 in 1945 pisal takratni ravnatelj videmskega muzeja Carlo Someda de Marco, konservator tržaškega Nadzorništva. Dnevnik je v videmskem muzeju odkrila umetnostna zgodovinarka Sonja Ana Hoyer, ki se je veliko ukvarjala z odvzetimi umetninami. Carlo Someda de Marco v dnevniku piše, kdaj, kam in katere umetnine so bile odpeljane leta 1940, ne pa tudi, kaj se je z njimi dogajalo po kapitulaciji Italije in po koncu vojne 1945.

Za nekatere se ve, da so bile vrnjene. Tako je bila na primer Carpaccieva slika Marija z otrokom in svetniki iz cerkve sv. Frančiška v Piranu leta 1943 vrnjena minoritom, a ne v piranski samostan, temveč na sedež redovne province v Padovo, tamkajšnji minoriti pa je niso hoteli vrniti v Piran. Večina slik je pristala v Beneški palači v Rimu, kjer so jih popisali in katalogizirali ter, kot se je mogoče prepričati v muzeju Sartorio, kakovostno ­restavrirali.

Prizadevanja za vrnitev

Prizadevanja za vrnitev umetnin so se začela takoj po vojni, intenzivnejša pa so postala po letu 1954, ko je slovenska Istra pripadla Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Restitucijski zahtevki iz Beograda v Rim niso bili uslišani. Za vrnitev so si prizadevali tudi frančiškani, saj so italijanski redovniki, ko so se leta 1947 selili v Italijo, iz koprskega samostana s sabo odnesli samostanske liturgične predmete, prte, oblačila, slike ... Slednje so se znašle v Mantovi, zdaj pa so menda v frančiškanskem samostanu v ­Gemoni v Furlaniji.

Prvi seznam iz Kopra odpeljanih del je bil pripravljen takoj po vojni, in sicer dela Alviseja Vivarinija, Benedetta in Vittoreja Carpaccia, Paola Veneziana, G. P. Piazzette ter vhodna tolkača Belgramoni-Taccove in Borisijeve palače v Kopru. Slednja sta prav tako razstavljena v muzeju Sartorio. Tudi za Piran je bil pripravljen seznam odnesenih slik in osiromašenih oltarjev cerkve sv. Jurija, samostanske cerkve sv. Frančiška in cerkve Marije ­Tolažnice.

Italija umetnin ne da

Mirovna pogodba leta 1947 z Italijo je določala, da mora ta Jugoslaviji vrniti premoženje in arhivsko gradivo, odneseno z območja, ki ga je 1941. okupirala, kulturne dobrine z ozemlja, odstopljenega Jugoslaviji, pa tudi predmete in arhive s tega ozemlja, ki jih je po prvi svetovni vojni prejela od Avstrije in Madžarske. Vlada FLRJ je, sklicujoč se na mirovno pogodbo leta 1955, od italijanske vlade zahtevala vrnitev kulturne dediščine, a je to, kot tudi kasnejše zahteve, ignorirala.

Sestajale so se razne skupine ekspertov, komisije in delegacije, dopolnjeval se je seznam odnesenih umetnin, Italija pa je ostajala gluha. Po osamosvojitvi dlje od ustanavljanja mešanih slovensko-italijanskih komisij in strokovnih komisij ni prišlo, čeprav se je vedno bolj vedelo, kje natanko so odnesene umetnine.

Slovenski ministrstvi za kulturo in zunanje zadeve še nista rekli zadnje besede. Gotovo se bosta še trudili z ustanavljanjem mešanih komisij, umetnine iz naših muzejev in cerkva pa si bomo hodili ogledovat v Italijo.

Carlu Somedi de Marcu, ki je v dnevniku tako vestno popisoval prigode odvzetih umetnin, se velika želja ni uresničila. Dnevnik je 25. maja 1945 sklenil z mislijo, da si želi dočakati dan, ko bodo umetniška dela, ki jih je pred vojno umikal z izvornih mest, tja vrnjena v imenu miru in svobode.

Jožica Grgič, kultura
pet, 24.01.2014, 21:00

 

Vir:

http://www.delo.si/kultura/razstave/slovencem-se-vedno-ostajajo-le-prazni-okvirji.html

 

 

Last modified on Četrtek, 26 Marec 2015 12:03
More in this category: « Muzeji, galerije

Novo na portalu

Na strani je 2222 gostov in ni članov .

Top