slhrendeit

Kulturne terase


Kulturne terase so osnovna fiziogramska značilnost flišne Slovenske Istre. Na pobočjih so zgradili kamnit oporni zid, na katerega so narinili in nanosili prst in jo urejali v obliki teras. Tako so preprečili erozijo, izravnane površine pa je bilo laže obdelati. V XIX. stoletju pa so pristop spremenili. Zato je tovrstna dediščina kulturne krajine še posebej dragocena.

Do XIX. stoletja so bile vse terase pozidane (npr. terase podprte s kamnitimi škarpami so še danes dobro vidne pri vaseh Lopar, Krkavče, Nova Vas, Puče, itd.). Potem so jih ponekod, kjer je to omogočal teren, zamenjali z nagnjenimi in zaraščenimi brežinami. Z nagibom približno 45% so pridobili nove površine za zasaditev z vinsko trto ali sadnim drevjem. Tako so se obenem izognili zidanju kamnitih škarp. Kjer pa so se te ohranile, pomenijo pomemben oblikovni moment kulturne krajine.

Gre za pestrost in mojstrstvo gradnje, kjer je lahko kulturna dediščina most do številnih novih atraktivnih načinov rabe in novega razvoja aktivnosti in poslov (rekreacija, outdoor aktivnosti, sprehodi, dogodki, itd.). V nižjih predelih, kjer je bila klima ugodnejša, so bile terase na vseh pobočjih, tudi severnih. V višje ležečih krajih, predvsem pa v JV delu zaledja, so terase le na južnih pobočjih. Zaradi boljše izolacije je bila površina vedno nekoliko nagnjena v smeri padanja pobočja. Širina teras je bila odvisna od nagnjenosti pobočij. Kjer je bil nagib manjši od 20%, so bile terase zelo široke, njivske. V teh krajih ima največ pobočij naklon med 20 in 40 %, kar pomeni, da dopuščajo gradnjo dokaj kratkih in razmeroma ozkih teras. Najmanj je teras na pobočjih s preko 40 % nagiba.

Vzdrževanje in obdelava le-teh je zahtevala veliko truda, pridelka pa je bilo malo. To so bile ozke parcele z visokimi podpornimi škarpami in kvečjemu nekaj kvadratnimi metri obdelovalne površine. Pomembna kulturna dediščina je namreč, da je ohraniti in izpostaviti sledove takih teras, ki jih je v šestdesetih letih XX. stoletja zaslediti le še na južnem pobočju Rožarja, severnih pobočjih Padne in Piranskega polotoka ter nad Izolo.

Nekaj površin so namenili pašnikom in travnikom, ostale površine je preraščal gozd. Oblika in obseg obdelovalnih površin sta bila odvisna od naravne konfiguracije terena in od razparceliranosti zemljišč. Na ravnih površinah (ravnicah, slemenskih izravnavah, valah) so bile njive, ki jih je bilo možno orati. Pobočja so priredili za kmetijsko obdelavo tako, da so na njih gradili kulturne terase, s tem pa so povezane ostale pomembne sestavine dediščine kot so mejni zidovi, terase, itd. na katere pa je treba ne le opozoriti (informacijske table), ampak tudi organizirati ustrezne dogodke in aktivnosti.

Read 2707 times sreda, 18 november 2015 21:32
Tagged under:
More in this category: « Cerkve Podvodna dediščina »

Novo na portalu

cache/resized/c65b25ca4a3ab41c9d7ab542666923dc.jpg
Suhi zid dogaja
cache/resized/1be06262f8819ffafaf25d24c843adc6.jpg
Suhi zid dogaja
cache/resized/2dfad58281ff377f7dd43e3375108c99.jpg
Zgodbe (in spomini)
cache/resized/6ca14d370c9f3f14c455a21317d77eec.jpg
Suhi zid dogaja
cache/resized/57309b8d1d4886f3a51ee80bcc963b79.jpg
Zgodbe (in spomini)
cache/resized/0120256a9f9775a419acd23fb0737f1a.jpg
Suhi zid dogaja

Na strani je 105 gostov in ni članov .

Top